Nedelja, 17.11.

Mi misión en la vida no es sólo sobrevivir sino prosperar; hacerlo con cierta pasión, cierta compasión, algo de humor y un poco de estilo. 

−Maya Angelou

V soboto zvečer sem na spletu po naključju odkrila, da imajo v la Sagrada Familii mednarodne maše z prostim vstopom. Tako sva se v nedeljo zjutraj odpravili preverit, ali to drži. 

Izkazalo se je za prav posebno izkušnjo že takoj na začetku, ko sva za vstop v cerkev kar nekaj časa čakali v vrsti ter nato morali čez varnostni pregled. Ko sva končno vstopili naju je notranjost prevzela in sklenili sva, da je bila zares vredna ogleda. Sama sem bila še posebej zadovoljna, da vsa to izvedli na tak način, saj sva na tako doživeli cerkev v vlogi za katero je bila namenjena.
Popolnoma sem bila očarana, ko smo zaslišali prve tone odličnega pevskega zbora. Duhovnik nas je najprej pozdravil v 6 jezikih (katalonščini, španščini, francoščini, italijanščini, angleščini ter nemščini), nato pa se je maša nadaljevala v mešanici teh jezikov, kar je pomenilo, da so bila branja, pesmi in molitve vsakič v enem izmed teh jezikov, na stolu pa so nas že pred začetkom čakale knjižice (v vseh 6 jezikih) s katerimi smo lahko maši lažje sledili. Edini del, ki ga je duhovnik ponovno povedal v vseh jezikih je bila seveda pridiga. Najbolj mi je bilo všeč, kako zelo so bili romanski jeziki v odmevajoči cerkvi podobni latinščini (nekateri deli maše so celo zares potekali v latinščini), kar je name delovalo kot časovni stroj v čas pred Martinom Luthrom in Primožem Trubarjem.

Skoraj bizarno pa je bilo na koncu opazovati kako so ljudje hitro iz žepov potegnili telefone in fotoaparate ter manično začeli fotografirati kolikor so v kratkem času uspeli, preden smo morali baziliko zapustiti.

Najina še zmeraj krščansko obarvana pot naju je pripeljala nazaj v Montjuïc. Tu sva si ogledali največje pokopališče, kar ga je katerakoli izmed naju kdaj videla (tu je pokopanih več kot milijon ljudi). Razprostiralo se je čez celoten hrib in medtem ko sva se midve počasi med občudovanjem vseh grobnic povzpenjali proti vrhu, so mimo naju vozili ljudje v avtomobilih, ki se do svoji pokojnih pač niso mogli odpraviti peš, saj bi jim to vzelo kar nekaj časa. Pokopališče je tako veliko, grobnice pa tako edinstvene, da sva celo našli označene poti skozenj (umetniška, zgodovinska ter kombinirana); dvakrat na teden pa imajo vodene oglede. Pred nekaterimi grobnicami so stali celo znaki na katerih je pisalo kdo je arhitekt grobnice, kdaj in v katerem stilu je bila ustvarjena. Na koncu nama je bilo žal, da nisva imeli več časa za ogled, sama pa sem zaključila, da me je ta del Barcelone najbolj navdušil.

Praktično tik pred zaprtjem sva uspeli ujeti izredno zanimiv muzej mrliških vozov. Ta prikazuje razvoj le teh vse od leta 1819, ko so se prvič pojavili v Barceloni, mene pa je presenetilo to, da je to edini muzej, ki je imel celotno razstavo prevedeno v angleščino.

Poleg zgodovinskega obdobja je za izgled vozov (in kasneje avtomobilov) zaslužen tudi položaj umrlega. Name so največji vtis naredili beli vozovi, ki so jih uporabljali za otroke in mlada dekleta. 

Na forografiji:

Spredaj: Beli pajek je bil zaradi svoje lahke teže in preprostosti veliko rabljen s strani vseh družbenih slojev vse od sredine 19. stoletja do 1950ih. Tu je na status pokojnega nakazovalo blago zaves in število konjev, ki je vleklo kočijo.

Zadaj: ustvarjena v Barceloni leta 1935 v stilu modelov 19. stoletja, se je ta baročna kočija uporabljala  pri pogrebih otrok, na kar nakazuje bogato okrasje, ki je črpano iz fantazijskih podob.

Zanimivost: na koncu otroških pogrebov so vsi otroci, ki so prisostvovali pogrebu prejeli sladkarije.

Ko sva se vrnili v center mesta, se nama je čas že hitro iztekal. Tako sva si na hitro ogledali še kip Krištofa Kolumba v pristanišču ter se vrnili  do gotske četrti, kjer se nahaja Museu d'Història de Barcelona. Tam sva se z dvigalom ''spustili'' 2000 let v zgodovino in se znašli na ruševinah rimskega mesta. Tako velike površine tako dobro ohranjenega rimskega najdišča še nisem videla (celo v Rimu ne). Zadržali sva se kolikor dolgo sva se lahko, ko pa res nisva mogli več zavlačevati z najinim odhodom in se napotili ven, sva ugotovili, da se nisva sprehodili niti čez tretjino. Rimski Barceloni resnično ni bilo videti konca, kar me je tako frustriralo, da sem se pošalila, da se vrnem v Barcelono, samo zato, da si do konca ogledam ta muzej. 

A žal sva bili prekmalu že na poti do hostla od tam pa natovorjeni s prtljago hiteli do postaje. Ko sva v miru sedeli na avtobusu sva se strinjali, da sva, čeprav sva od tretjega najbolj obiskanega mesta na svetu pričakovali več, skupaj preživeli čudovit konec tedna.