nedelja, 1. december 2019

12. teden (25.11.−1.12.)

Lo mágico de casa es que se siente bien irse y se siente aún mejor volver 

Wendy Wunder


Moj zadnji teden v laboratoriju je minil precej mirno, a pod vedno prisotnim zavedanjem, da je na žalost zadnji. Ob vsaki stvari, ki sem jo počela je bilo od nekod slišati komentar ''Veš, da to počneš zadnjič? ☹'' Ko je končno zares napočil tudi petek, sem se na delo odpravila že zgodaj in tam ostala kar se je dolgo dalo, a na neki točki se je bilo treba pričeti poslavljati. Tako sem se odpravila na mini pohod skozi celoten inštitut pozdravit vse ljudi, s katerimi sem v preteklih treh mesecih spletla vez. Na koncu sta me Lidia in Guliherme pospremila vse do vhoda ustanove. Slovo pa ni bilo preveč boleče, saj smo še isti večer imeli v planu večerjo z večino ljudi iz inštituta. A tudi te je bilo konec in končno slovo je bilo polno objemov, zahval, lepih želj za prihodnost ter zagotovil, da me bodo podpirali ne glede na to za katero karierno pot se bom odločila na koncu. Solze je bilo težko zadrževati in ni nam vedno uspelo, vendar smo si bolečino lajšali z obljubami, da se bomo med sabo še obiskali. In zase sem prepričana, da se bom tako v Španijo kot v Valencio zagotovo še vrnila.

Naša čudovita ekipa

V soboto dopoldne sem se odločila dokončno vdihniti mesto in se še zadnjič sprehoditi po centru mesta. Pot sem po parku reke Turie nato nadaljevala do Mesta umestnosti in znanosti. Čudovit kompleks moderne arhitekture, ki vsebuje L'Hemisfèric (kino, planetarij), L'Umbracle (''rastlinjak'' tipičnih valencijskih rastlin) L'Oceanogràfic (največji akvarij v Evropi), El Palau de les Arts Reina Sofia (operna hiša), El Pont de l'Assut de l'Or (bel most), L'Àgora (pokrit trg, ki gosti koncerte in športne dogodke) in končno El Museu de les Ciències Príncipe Felipe (interaktivni muzej znanosti), v katerega sem se namenila. 

Od leve proti desni: L'Hemisfèric, El Museu de les Ciències Príncipe Felipe, L'Àgora

Arhitektura zgradbe je znana po svoji geometriji, strukturi, uporabi materialov in zasnovi okoli narave: zgrajena je tako da spominja na okostje kita. Ima tri nadstropja, od tega se 26.000 kvadratnih metrov namenjenih razstavam. Velik del pritličja zavzema košarkarsko igrišče. V drugem nadstropju najdemo Zapuščino znanosti: razstava raziskovalcev Santiaga Ramóna, Severa Ochoe in Jeana Dausseta. Tretje nadstropje je znano kot "kromosomski gozd" in se fokusira na človeško DNK, tu se izvajajo tudi razstave na temo vesolja. Za časa mojega obiska sem si lahko ogledala razstavo Misija na Mars. Muzej se je izkazal za veliko hišo eksperimentov in v treh urah si ga nisem uspela ogledati do konca, vendar sem v njem nadvse uživala. 


Ko sva se naslednji dan že ob štirih zjutraj še zadnjič peljala čez mesto me presenetljivo ni prevzel občutek žalosti ob odhodu, temveč sem v sebi začutila nekakšno varnost in pomirjenost, ki jo čutiš, ko se od doma odpravljaš na pot: veš, da te bo mesto čakalo in pozdravilo z odprtimi rokami, ko se vrneš.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

12. teden (25.11.−1.12.)

Lo mágico de casa es que se siente bien irse y se siente aún mejor volver  − Wendy Wunder Moj zadnji teden v laboratoriju je minil...