Nedelja (14.10.)

La historia es un grupo de mentiras sobre eventos que nunca sucedieron contados por personas que no estaban allí.

— George Santayana

V nedeljo smo se zaradi slabe logistike Eramsus agencije odpravili na ločene izlete. Ali je z dekleti obiskal Cuenco, jaz pa sem se odpravila le nekaj kilometrov dalje v mesti polni zgodb.

Naš vodič je bil sicer poln informacij, a na žalost zgolj v španščini. Vendar nam je to dalo dobro iztočnico, da smo si udeleženci izleta med seboj prevajali in tako navezali stike. 

Najprej smo obiskali čudovito mestece Albarracín zgrajeno na gori ob vznožju katere teče reka. Velja za mrzlo mesto (čeprav je bilo za moj okus zgolj prijetno hladno v senci in že kar malo vroče na soncu).

Svoje ime je dobilo po bogati družini Razin, ki si je tam ustvarila kamnito palačo. Legenda pravi, da so mlado princeso starši obljubili premožnemu mladeniču, vendar se je princesa uprla. Zato so jo starši zaprli v andadorski stolp, kjer naj bi ostala zaprta vse dokler ne bi v poroko privolila. A princesa se ni vdala, ostala je zvesta svoji odločitvi ter vse do svoje smrti ostala zaprta v stolpu. Domačini pravijo da se od časa do časa njen duh spusti iz stolpa do reke kjer se okopa.

Preostale meščanske hiše so narejene iz blata in slame. Hiše so zgrajene rahlo v obliki črke V iz dveh razlogov: na ta način so na ulici pridobili več sence, hkrati pa je mesto zgrajeno v kamen, gradnja je zato zahtevna in izkoristiti je treba ves prostor, ki ga imajo. 

Ulica nagibajočih se hiš

Vse stavbe so zaradi materiala torej rdeče barve. Vse razen ene. Ta je bila v lasti premožnega meščana, ki se je zaljubil v Andaluzijsko dekle, ki se je preselilo k njemu v Albarracín. A tu ni bila srečna, saj se ji je hudo tožilo po domu. Da se ne bi počutila tako osamljeno in tujo se je mladenič odločil, da ji del Andaluzije prinese v njegov rodni kraj. S tem razlogom je svojo hišo v celoti prebarval v modro. Nekateri trdijo, da tudi to ni bilo dovolj, da bi zadržalo njegovo ljubimko in se je na koncu vrnila domov. 

Pogled na rdeče mesto z robom modre stavbe. V ozadju cerkev narejena iz rimskega kamenja

Ogromen zid, ki obroblja mesto in je služil kot ograda živini

Zatem smo se odpravili v Toruel, ta naj bi bil ustanovljen, ko so se vsi modreci iz okrožja zbrali v iskanju nadnaravnih znamenj. Kot takega so prepoznali bika, ki je ravno takrat stal na griču, nad njim pa je svetila zvezda. Vrh griča je čez čas postal mestni trg Plaza del Torico, kraj pa so po biku (toro) in zvezdi (Acteul) poimenovali Toruel.

Tako je tudi bik postal eden izmed najbolj prepoznavnih simbolov mesta, na glavnem trgu se njegov kipec El Torico nahaja na vrhu vodnjaka, medtem ko iz 4 bikovih glav vse okoli teče voda.

Sicer pa je mesto najbolj prepoznavno po posebni vrsti arhitekture mudéjar. Ta je nastala v času ponovnega pokristjanjevanja Španije. Takratni muslimanski arhitekti so ostali zvesti svoji veri in načinu umetnosti, a so namesto mošej za kristjane začeli graditi cerkve. Na ta način se je razvila prav posebna arhitektura, ki jo lahko najdemo le v Španiji. Toruel je prežet s številnimi objekti zgrajenimi v tem stilu in zato del Unescove svetovne dediščine.

Seveda obstaja o tem tudi legenda. Dva fanta sta se zaljubila v isto dekle. Da bi določila kateri izmed njiju jo bo »osvojil« sta se odločila sezidati vsak svoj stolp. Tisti, ki bo hitreje zgradil lepši stolp se bo lahko poročil z dekletom. Oba sta se lotila dela. Eden izmed njiju je bil v hudi prednosti, a mu je tik preden bi stolp dokončal zdrsnilo, padel je in umrl. Tako se je drugemu fantu nasmehnila (kruta) sreča in uspelo se mu je poročiti z dekletom.

Stolp, ki ga fant ni uspel dokončati 

Katedrala z enim izmed 4 stolpov, ki se nahajajo po mestu

A bolj znana ljubezenska zgodba mesta je o Juanu Diegu, revnemu mladeniču in premožni Isabeli. Močno se zaljubita, a se zaradi razlike v premoženju ne smeta poročiti. Tako se Juan odpravi služiti v vojsko, da bi zaslužil dovolj denarja. Isabeli naroči naj ga počaka 5 let. Dekle čaka a ko se njen ljubimec ne vrne se poroči z drugim. Ravno na večer poroke pa se Juan vrne in svojo ljubezen prosi za poljub. Isabela ga zavrne, rekoč, da mora biti zvesta svojemu možu. Juan se takrat zgrudi pred njenimi nogami in umre zaradi zlomljenega srca. Isabela prestrašena zbudi svojega moža in mu obrazloži celotno zgodbo. Ta se boji, da bodo ljudje, ko najdejo mrtvega mladeniča na tleh njune spalnice mislili, da ga je ubil sam. Z Isabelo truplo odneseta ven. Na dan pogreba se dekle odpravi do pokojnika in mu podari poljub, ki mu ga je še živemu odrekla. Ob tem dejanju omahne in umre na njegovih prsih. Njen mož ganjen prebivalcem mesta pove zgodbo o zaljubljencih in ti se ju odločijo pokopati v skupni grob.

Leta 1555 so v Kapeli sv. Kozme in Damijana odkrili njuni mumificirani trupli. Ti sta danes shranjeni v muzeju v prečudovitih sarkofagih. Hladna spokojnost dveh ljubimcev, katerih roke so ravno izven dosega je danes simbol ljubezni tega mesta.

Tamkajšnji prebivalci zato trdijo, da je njihov kraj mesto ljubezni in ne Pariz. Izdelujejo celo posebno pecivo, ki se imenuje ljubimčeva sapa in smo ga sami iskali po vsem mestu, a ga žal nismo uspeli poskusiti. Tako smo mesto označili kot mesto tragičnih ljubezni.

5.& 6. teden (30.9.−13.10.)

Valencians en peu alcem-se.

Que nostra veu

la llum salude d'un sol novell.

Flamege en l'aire nostra Senyera!

Visca València!
− Valencijska himna

V začetku tedna je naš laboratorij dobil še dva dodatna člana, pripravnika kot sem sama. Eden izmed njiju na srečo na delo prihaja zjutraj, saj je laboratorij, ko se nas vseh 7 zapodi na delo, kar precej živahen. Tako sem se sama znašla na mestu učiteljice in naša bolj ali manj nova člana Guilhermeja in Lucy podučila o tem kako deluje naš laboratorij, jima pokazala kje se stvari nahajajo in razložila nekaj osnovnih postopkov, kot so izdelovanje pufrov in avtoklaviranje. S širjenjem kolektiva se v laboratoriju ustvarja tudi vedno boljša energija, tako da je hoditi na delo pravi užitek. 

Vendar pa sem se posledično domov vračala tudi malce bolj utrujena kot sicer.

Večere sva z Alijem tako preživela v raziskovanju in preizkušanju okoliških restavracij ali pa na kavču ob slovenskih filmih. V torek pa se nama je ob pogovoru o tem kako lepa bo Ljubljana, ko se bova decembra vrnila stožilo po božično-novoletnih praznikih in tako sva se odločila si pričarati lasten božič. Ob božičnih glasbenih uspešnicah sva tako pekla piškote, ki sva jih nato ob ogledu božičnega filma še tople snedla ob srebanju kuhanega vina.

Bolj dinamično je postalo šele naslednji teden, z dnevom Valencije v sredo, 9. oktobra. Vsako špansko mesto ima namreč svoj praznik, dela prost dan. Tega Valencia praznuje na dan na katerega je leta 1238 kralj James I. uradno vstopil v mesto in ga osvobodil Mavrske oblasti. Od leta 1365 dalje je ta dan uradno razglašen kot praznik.

Slavje se je začelo že v torek zvečer, ko so na mestnem trgu priredili nastop tradicionalnih valencijskih plesov in glasbe, ob polnoči pa je v parku reke Turie odmeval ognjemet. 

https://www.youtube.com/watch?v=FvCe0MkQoIY

Na dela prost dan sva se odločila vstati še posebej zgodaj in se odpravila na plažo opazovat sončni vzhod. Čeprav sva se le s težavo izvila iz objema tople postelje in se podala v presenetljivo hladno jutro, je bil pogled na morje v jutranji svetlobi vsekakor vreden muk.

Watching the sunrise on the silver shores
Setting me free again leading the way

It will be a good day

− Yes

Ob dvanajstih sva se odpravila na mestni trg, kjer so ob tonih valencijske himne (https://www.youtube.com/watch?v=Fb3Gl1CAa4w) z balkona mestne hiše spustili valencijsko zastavo. Nato se je procesija najrazličnejših vplivnežev z valencijskim županom na čelu sprehodila skozi celotno mesto ter se zaključila z glasnim pokom nazaj na mestnem trgu. Dobesedno: mascletada je za Valencijo značilen pirotehnični dogodek, ki se pojavlja zlasti podnevi, v uličnih praznovanjih. Ime je dobil po mascletah (posebne zelo glasne petarde), ki so med seboj vezane s stenjem, da tvorijo »zaveso«. Za razliko od ognjemeta, ki išče vizualno stimulacijo, je cilj mascletad skozi močne ritmične zvoke spodbuditi telo. Odlikuje jo poseben ritem eksplozij, ki se mora postopoma povečevati, preden pride do dramatičnega zaključka. Nekateri te zvoke označujejo celo kot glasbo.

Mesta hiša z okrašenim balkonom, pred njo masclete pripravljene, da popokajo

9. oktober pa je v Valenciji tudi dan svetega Dionizija. Gre za valencijsko valentinovo. Na ta dan moški ženskam podarijo mocadoro: figurice marcipana najrazličnejših oblik zavite v svilnat robček. Vsako leto naj bi slaščičarji porabili 70 000 kg marcipana za izdelavo preko 200 000 mocador. 

V soboto so Španci ponovno praznovali. Tokrat Fiesta Nacional de España (državni dan Španije), dan ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko in s tem širitev njihove kulture ter jezika po svetu. Še en dela prost dan, na katerega se v Madridu odvijajo velika slavja: vojaške letalske in četne predstave. V Valenciji pa to pomeni zgolj to, da je vse zaprto. Skozi cel teden se je v skladju s prazničnim vzdušjem odvijal srednjeveški semenj, kamor sva se zvečer odpravila tudi midva.

Ko sva se vrnila, so se v najino stanovanje že udobno namestila dekleta iz četrtega letnika, ki bodo naslednja dva tedna živela z nama.

4. teden (23.9.−29.9.)

Venir a Esapaña y quedarme un par de años es como un sueño.
– Lenny Kravitz

Ta teden se nam je v laboratoriju pridružil Guilherme iz Brazilije, ki bo naslednja tri leta v našem laboratoriju delal doktorat. S tem se je naša skupina lepo povečala in laboratorij prevzel timski duh.

Purifikacija (izolacija) beljakovin je niz postopkov, ki sva jih ta teden opravljali z Lidio. Njihov namen je izolirati eno ali več beljakovin iz kompleksne mešanice, običajno celic, tkiv ali celih organizmov. Čiščenje beljakovin je bistvenega pomena za karakterizacijo funkcij, strukture in interakcij beljakovin zanimanja. Postopek prečiščevanja lahko loči beljakovinske od nebeljakovinskih delov in želene beljakovine od ostalih. Ločitev ene beljakovine od vseh drugih je običajno najbolj težaven vidik čiščenja beljakovin. Koraki ločevanja običajno temeljijo na razlikah v velikosti beljakovin, fizikalno-kemijskih lastnostih in biološki aktivnosti.

Tako očiščene beljakovine zamrznemo v tekočem dušiku. Za to sva se z Lidio odpravili v kletne prostore. Ob vstopu v sobo z dušikom sem za seboj samodejno zaprla vrata. Na kar se je Lidia odzvala precej burno, rekoč, da se teh vrat ne zapira, saj bi v tem primeru lahko umrli. Mojemu zaprepadenemu ''saj se hecaš, kajne?'' pogledu je odgovorila z: ''Resnično, v Madridu se je kakšne tri mesece nazaj zadušila ženska, ker je zaprla vrata ravno take sobe in ni pri tem ni vklopila ventilacije.'' Po krajši pavzi pa dodala: ''Ampak ne, ne, brez skrbi, midve ne bova umrli''.

Guille pri delu

V torek zvečer smo se s fanti odpravili na Paella party, ki ga je organizirala ena izmed tukajšnjih Erasmus agencij. Ob nakupu pijače dobiš kuponček za zastonj krožnik paelle (= tradicionalna španska jed: posebna vrsta rižote s piščancem). Tam smo se zadržali kar nekaj časa in dve dvojici fantov sta se preizkusili v igri beer ponga. Luka in Maj sta celo dosegla drugo mesto in za nagrado dobila zastonj sobotni izlet za eno osebo z agencijo, ki je tekmovanje organizirala. Ker so sami v petek že leteli nazaj v Slovenijo, začetek študijskega leta se je namreč že nevarno naglo bližal, sta nagrado podarila Aliju.

Jaz sem se na izlet odpravila v nedeljo. Obiskala sem mestece Alicante in Rožnato laguno.

Območje okoli Alicanteja je bilo naseljeno že več kot 7000 let. Prva lovsko-nabiralska plemena so sem prišla iz srednje Evrope med leti 5000 in 3000 pr. n. št. Do leta 1000 pr. n. št. so grški in feničanski trgovci začeli obiskati vzhodni obale Španije ter tam ustvarili majhna trgovska pristanišča in domačinom predstavili abecedo, železo in lončarsko kolo.

V času vikinških napadov so se prebivalci umaknili v jedro polotoka in tako je v devetem stoletju, na vrhu tamkajšnjega hriba nastala trdnjava, danes imenovana Santa Bárbara. Podoba gore na kateri stoji od plaže spominja obraz, zato se imenuje "obraz Moor" in je ikona mesta Alicante. Danes pa je grad sestavljen iz treh trdnjav, ene na vrhu druge: najvišja je nastala v času muslimanske nadvlade Iberskega polotoka, srednja v času srednjega veka, najnovejša pa je zgrajena v arabskem slogu. Tako se ob sprehodu lepo opazi razlike v arhitekturnem stilu različnih kultur.

Med špansko državljansko vojno je grad služil kot zapor. Še danes je v nekaterih delih gradu opaziti vreznine takratnih zapornikov.

Čudovit razgled z vrha gradu (tako na mladenko kot na pokrajino v ozadju ;) )

Promenada Explanada de España, z obeh strani obkrožena s palmami, je tlakovana s 6.500.000 marmornatimi talnimi ploščicami, ki ustvarjajo valovito obliko velja za eno najlepših promenad v Španiji. 

Bazilika Santa María (14. – 16. stoletja), zgrajena v gotskem stilu nad nekdanjo glavno mošejo.

Po ogledu tega mesta smo se odpravili do Las Salinas de Torrevieja, enega izmed najbolj impresivnih naravnih parkov. Sestavljata ga dve veliki slani jezeri, razteza pa se čez 1.400 hektarjev in je povezan z oceanom skozi kanal znan kot Acequió, ki je bil ustvarjen z namenom pridobivanja soli iz oceana v 13. stoletju.

Ta naravni prostor zaradi visoke ravni slanosti v vodi predstavlja življenjski prostor le redkim predstavnikom flore. Le nekaj rastlin, kot je sinjezeleni členkar in različne vrste ločja, osočnika ter nekaterih drugih halofitov lahko preživijo v tako ekstremnem okolju. Vendar pa je na jugu jezera, kjer ravni soli niso tako visoke, mogoče najti sredozemsko vegetacijo kot so borovci in celo evkaliptusi.

Eno izmed dveh jezer je rožnate barve. Za to je odgovorna Halobacterium salinarum, ki, svojemu imenu navkljub, ni bakterija, temveč arheja. Rdečkasta barva se pojavi zaradi prisotnosti bacterioruberina, karotenoidnega barvila nahajajočega se znotraj celične membrane te arheje. Njegova glavna naloga je ščitenje celice pred škodo, ki bi se v njegovi odsotnosti pojavila na DNA zaradi UV sevanja. 

Ta arheja živi v sožitju s halofitno zeleno mikro algo Dunaliella Salina, ki jo najdemo predvsem v solinah. Za preživetje konstantno ustvarja visoke koncentracije β-karotena, ki jo ščiti pred intenzivno svetlobo, visoke koncentracije glicerola pa zagotavljajo zaščito pred osmotskim pritiskom poleg tega pa encimom zagotavlja nemoteno delovanje. Tako visoko koncentracijo ohranja s slabo prepustno celično membrano, hkrati pa kot odziv na visoko zunajcelično koncentracijo soli nenehno sintetizira velike količine glicerola iz škroba. Za komercialne namene so poskusili izolirati visoke koncentracije glicerola, ki jih D. Salina proizvede in čeprav je bilo dokazano, da bi bilo to mogoče, je ekonomski izkoristek nizek in biotehnološki proces, ki bi omogočal boljšega, ne obstaja.  

Satelitski pogled na jezero

Na žalost pa so dva tedna pred mojim obiskom tega naravnega parka to območje prizadele hude padavine, kar je bilo še vedno opaziti na barvi jezera. Ta je bila tako namesto pravljično rožnate bolj umazano rdečerjave barve.

Ne tako zelo rožnati jezero na dan mojega obiska

3. teden (16.9.−22.9.)

Siempre estoy haciendo lo que no puedo hacer, con el fin de aprender cómo hacerlo.

 − Vincent Van Gogh

Moj teden se je začel nadvse delovno, saj sem v laboratoriju preživela vse od devete ure zjutraj, do pol osme zvečer. Ta teden sva se z Lidio posvetili Western blott metodi.

Western blotting je ključna tehnika v celični in molekularni biologiji. V večini primerov se uporablja za zaznavanje prisotnosti specifičnega proteina v vzorcu pridobljenem iz celic ali tkiva. Beljakovine med seboj ločimo glede na njihovo molekulsko maso oz. strukturo skozi gelsko elektroforezo.

Da bi beljakovine naredili dostopne za odkrivanje protiteles, jih je treba z gela premakniti na membrano. Najpogosteje uporabljena metoda za prenos beljakovin se imenuje elektroblotting. Ta s pomočjo električnega toka negativno nabitim beljakovinam omogoči prehod iz gela proti pozitivno nabiti anodi in s tem v membrano. Na membrano preneseni proteini se tedaj pojavijo v lepo vidnih band-ih. Membrano nato inkubiramo s specifičnim protitelesom.

Protitelesa se vežejo zgolj na tisto beljakovino, ki nas zanima. Ko kasneje membrano izperemo, se izperejo tudi protitelesa, ki se niso vezala na membrano in so za nas neuporabna.

Membrano nato »razvijemo« s pomočjo kemiluminiscence ali fluorescence. Debelino in položaj band-a nato primerjamo s tistimi na markerju, kar nam pove ali so se v vzorcu nahajali želeni proteini ter njihovo količino.

Izdelovanje gelčkov za elektroforezo je resna stvar

Po končanem delu sem odhitela v kavarno, kjer se vsak ponedeljek odvija špansko-angleška pogovorna skupina. Glede na raven znanja jezika te razporedijo v skupino, kjer naj bi se 45 minut pogovarjal v angleščini in 45 v španščini, vendar se je naša skupina nekako spontano odločila za mešan pogovor v obeh jezikih. Našo družbo smo sestavljale osebe najrazličnejših nacionalnosti: Španec, Angležinja, Nemka, Japonka ter Nizozemka.

Torkovo dopoldne sem preživela v galeriji, kjer se odvija razstava Vincent Van Gogh Alive. V razstavi so do umetnosti pristopili na nov, drugačen način. Več kot 3000 njegovih del je projiciranih na 25 platen v velikosti 3x5m ali več, dva izmed katerih se nahajata celo na tleh. Dobre pol ure dolga projekcija njegovih del nas popelje skozi Arles, Saint Rémy in Auvers-sur-Oise, kjer je Vincent ustvaril svoja najbolj poznana dela. Ustvarjalci razstave so nekatere slike oživili s posebnimi učinki, kot so: let ptic čez nebo, vijoč se dim iz dimnika, premikajoč vlak v ozadju ipd., katerim so dodali tudi primerne zvočne učinke. Skozi projekcijo nas spremljajo klasična glasbena dela, ki so v popolni simfoniji s slikarjevimi  mojstrovinami. To je tudi ključni element, ki ustvari vzdušje in naredi razstavo nekaj posebnega. Čeprav nam tak pristop k umetnosti omogoči, da posebej opazimo podrobnosti vsake slike posebej in nas na poseben način popelje v pokrajin slike, nam kmalu postane jasno, da se niti približno ne more kosati z občudovanjem slike v živo: ko stojiš pred platnom in si skoraj lahko predstavljaš slikarja samega kako s spretnimi potegi iz barv ustvarja oblike. Skoraj olajšujoč občutek je, ko se zaveš, da bo, ravno zaradi tega razloga, umetnost v »klasični« obliki trajala večno.

V sredo sva imela najino učno uro španščine. Poučeval naju je Bartek, poljski študent turizma in španščine, ki trenutno, prav tako preko programa Erasmus, živi v Valencii. 

Valencijski župan je zelo zagrizen za to, da bi Valencia postala čim bolj zelena in okolju prijazna. V okviru njegovega projekta so bile vožnje z javnim prevozom ta teden zastonj, v nedeljo pa je organiziral veliko kolesarsko turo po Valencii. Le ta se je zaključila na glavnem mestnem trgu, pred mestno hišo z nadvse nekvalitetnim koncertom »Queen tribute skupine« in nastopom deklet, ki trenirajo umetniško kolesarjenje. To je oblika tekmovalnega (običajno) notranjega kolesarjenja, v katerem športniki izvajajo gimnastične trike na za to specializiranih koles. Vaje se izvajajo pred sodniki v 5-minutnih točkah posamično, v parih ali ekipah s 4 ali 6 člani/cami.
Prvo neuradno svetovno prvenstvo v umetniškem kolesarjenju je potekalo že leta 1888, prvo uradno svetovno prvenstvo za moške je potekalo leta 1956, za ženske pa v 1970.

https://www.youtube.com/watch?v=MTymedv_4RE

Fotografija koncerta posneta z balkona mestne hiše (Vir: uradna spletna stran Valencie)

1.& 2. teden (31.8.−15.9.)

Bienvenidos al país de la dieta mediterránea, de la siesta, del fútbol, de los horarios imposibles y las playas interminables. Bienvenidos a España.
 

Na težko pričakovano pot v Valencio sva se z Alijem odpravila v soboto, 31. 8., in s tem začela svojo trimesečno izmenjavo.

Vikend sva posvetila aklimatizaciji in se v nedeljo odpravila nakupovat osnovne gospodinjske pripomočke in hrano. Kar se je izkazalo za pravo avanturo, kajti v Španiji je ob nedeljah odprto le malokaj, zatorej sva za pot do trgovine porabila precej več kot bi sicer.

V ponedeljek so naju odpeljali na ogled najinih delovnih mest. Sama bom delala v Inštitutu za Biomedicino. Oddelek se ukvarja predvsem z interakcijami med proteini. Doumevanje poteka teh interakcij ter njihovega pomena bi privedlo do boljšega razumevanja tistih molekularnih mehanizmov v celici, ki vodijo do napredovanja rasti tumorja.

Z uporabo biofizikalnih metod poskušajo razumeti tiste aspekte genov, ki so odgovorni za pospešeno delitev celic in s tem zagotoviti možna terapevtska sredstva, ki bi to preprečevala. Tako so v preteklosti dokazali, da je z motnjo interakcij med proteini možno direktno inducirati apoptozo v celicah kronične limfocitne levkemije B in ksenografičnih modelih raka na dojki (= tkivo ali celice iz tumorja bolnika, ki se vcepijo imunsko oslabljenim ali humaniziranim miškam).

Z mojo mentorico Lidio se osredotočava predvsem na tri proteine:

Točenje mQ (ultrapure) H2O

 

Konec tedna sem se odpravila na bližnji bazen. Teh je tu, ne glede na to, da je Valencia obmorsko mesto, več kot na pretek. Zato ni čudno, da so Španke tako dobre plavalke. Mireia Belmonte García je, na primer, prva ženska olimpijska prvakinja v zgodovini španskega plavanja in splošno priznana kot največja španska plavalka vseh časov. Pri svojih 28 letih je postavila že 5 svetovnih rekordov. Leta 2016 je na olimpijskih igrah osvojila bronasto in eno zlato medaljo, v letu 2012 pa dve srebrni. Istega leta so se na olimpijskih igrah močno izkazale tudi španske sinhrone (umetnostne) plavalke. S koreografijo na temo morske pošasti so osvojile tretje mesto, z duetom na temo tanga pa drugo. (Priporočam ogled posnetkov obeh rutin na youtube-u, saj so Španke prepoznavne predvsem po tem, da dajejo velik poudarek na umetniški vtis.) Pravijo tudi, da Španke trenirajo največ izmed vseh sinhronih plavalk udeleženih na olimpijskih igrah. Ona Carbonell, trenutno najbolj uspešna španska umetnostna plavalka, v vodi preživi po 10 ur na dan (seveda pa ne smemo pozabiti še na vsakodnevne suhe treninge). Zaradi svoje ljubezni do vode dobila naziv Barcelonske morske deklice, kar ni presenetljivo, glede na to, da zase pravi, da se bolje počuti v vodi, kot izven nje. Je športnica, ki je osvojila največ svetovnih medalj katerekoli plavalne discipline v zgodovini (to je 42 zlatih, 26 srebrnih in 24 bronastih medalj−med njimi tudi obe zgoraj navedeni olimpijski medalji).

Presenetljivo prazen bazen na katerem sem preživela nedeljo

Španske sinhrone plavalke na Olimpijskih igrah 2012 (Vir: The Star)

V petek so naju obiskali sošolci, ki so prišli na dvotedenski oddih v Valencio, da ujamejo še zadnje sproščene trenutke na soncu, preden se odpravijo na faks. Soboto smo tako preživeli skupaj na plaži ter v njihovem apartmaju blizu le te. A vreme je bilo žal kaverno in čeprav smo se vetru in oblakom navkljub zagnani odpravili na plažo in v vodo, sta nas reševalca kmalu opozorila na rdečo zastavo ter prepoved kopanja. Fantje so se tako odločili za igro odbojke na mivki, medtem ko sem sama uživala na sprehodu po plaži.

Rdeča zastava plapola v močnem vetru

Fotografija fantov posneta nekaj dni kasneje, ko se je Valencia ponovno kopala v soncu

Večer sem preživela ob kovčkih in pakiranju, saj sva se naslednji dan selila v Russafo (četrt, ki je od centra mesta oddaljena zgolj 10 minut hoje). Novo stanovanje je neprimerljivo bolj prostorno od prejšnjega, poleg tega pa situirano v veliko bolj živahni soseski.

Popoldne sem preživela v raziskovanju nove okolice. Zvečer pa sem se sprehodila do bara na sosednji ulici, kjer so imeli tako imenovan Blues party. Lokalna plesna šola vsako drugo nedeljo organizira odprt dogodek z namenom navdušiti ljudi za plesanje bluesa. 4 urni dogodek je preplet plesa, pogovora in spoznavanja ljudi v več kot prijetnem vzdušju. Za lastnika bara se je izkazalo, da prihaja iz Gorice in posledično pozna nekaj osnovnih slovenskih izrazov, iz česar se je razvila posebna interakcija: sama sem pijačo naročila v Španščini, on pa mi je postregel v slovenščini.