5.& 6. teden (30.9.−13.10.)

Valencians en peu alcem-se.

Que nostra veu

la llum salude d'un sol novell.

Flamege en l'aire nostra Senyera!

Visca València!
− Valencijska himna

V začetku tedna je naš laboratorij dobil še dva dodatna člana, pripravnika kot sem sama. Eden izmed njiju na srečo na delo prihaja zjutraj, saj je laboratorij, ko se nas vseh 7 zapodi na delo, kar precej živahen. Tako sem se sama znašla na mestu učiteljice in naša bolj ali manj nova člana Guilhermeja in Lucy podučila o tem kako deluje naš laboratorij, jima pokazala kje se stvari nahajajo in razložila nekaj osnovnih postopkov, kot so izdelovanje pufrov in avtoklaviranje. S širjenjem kolektiva se v laboratoriju ustvarja tudi vedno boljša energija, tako da je hoditi na delo pravi užitek. 

Vendar pa sem se posledično domov vračala tudi malce bolj utrujena kot sicer.

Večere sva z Alijem tako preživela v raziskovanju in preizkušanju okoliških restavracij ali pa na kavču ob slovenskih filmih. V torek pa se nama je ob pogovoru o tem kako lepa bo Ljubljana, ko se bova decembra vrnila stožilo po božično-novoletnih praznikih in tako sva se odločila si pričarati lasten božič. Ob božičnih glasbenih uspešnicah sva tako pekla piškote, ki sva jih nato ob ogledu božičnega filma še tople snedla ob srebanju kuhanega vina.

Bolj dinamično je postalo šele naslednji teden, z dnevom Valencije v sredo, 9. oktobra. Vsako špansko mesto ima namreč svoj praznik, dela prost dan. Tega Valencia praznuje na dan na katerega je leta 1238 kralj James I. uradno vstopil v mesto in ga osvobodil Mavrske oblasti. Od leta 1365 dalje je ta dan uradno razglašen kot praznik.

Slavje se je začelo že v torek zvečer, ko so na mestnem trgu priredili nastop tradicionalnih valencijskih plesov in glasbe, ob polnoči pa je v parku reke Turie odmeval ognjemet. 

https://www.youtube.com/watch?v=FvCe0MkQoIY

Na dela prost dan sva se odločila vstati še posebej zgodaj in se odpravila na plažo opazovat sončni vzhod. Čeprav sva se le s težavo izvila iz objema tople postelje in se podala v presenetljivo hladno jutro, je bil pogled na morje v jutranji svetlobi vsekakor vreden muk.

Watching the sunrise on the silver shores
Setting me free again leading the way

It will be a good day

− Yes

Ob dvanajstih sva se odpravila na mestni trg, kjer so ob tonih valencijske himne (https://www.youtube.com/watch?v=Fb3Gl1CAa4w) z balkona mestne hiše spustili valencijsko zastavo. Nato se je procesija najrazličnejših vplivnežev z valencijskim županom na čelu sprehodila skozi celotno mesto ter se zaključila z glasnim pokom nazaj na mestnem trgu. Dobesedno: mascletada je za Valencijo značilen pirotehnični dogodek, ki se pojavlja zlasti podnevi, v uličnih praznovanjih. Ime je dobil po mascletah (posebne zelo glasne petarde), ki so med seboj vezane s stenjem, da tvorijo »zaveso«. Za razliko od ognjemeta, ki išče vizualno stimulacijo, je cilj mascletad skozi močne ritmične zvoke spodbuditi telo. Odlikuje jo poseben ritem eksplozij, ki se mora postopoma povečevati, preden pride do dramatičnega zaključka. Nekateri te zvoke označujejo celo kot glasbo.

Mesta hiša z okrašenim balkonom, pred njo masclete pripravljene, da popokajo

9. oktober pa je v Valenciji tudi dan svetega Dionizija. Gre za valencijsko valentinovo. Na ta dan moški ženskam podarijo mocadoro: figurice marcipana najrazličnejših oblik zavite v svilnat robček. Vsako leto naj bi slaščičarji porabili 70 000 kg marcipana za izdelavo preko 200 000 mocador. 

V soboto so Španci ponovno praznovali. Tokrat Fiesta Nacional de España (državni dan Španije), dan ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko in s tem širitev njihove kulture ter jezika po svetu. Še en dela prost dan, na katerega se v Madridu odvijajo velika slavja: vojaške letalske in četne predstave. V Valenciji pa to pomeni zgolj to, da je vse zaprto. Skozi cel teden se je v skladju s prazničnim vzdušjem odvijal srednjeveški semenj, kamor sva se zvečer odpravila tudi midva.

Ko sva se vrnila, so se v najino stanovanje že udobno namestila dekleta iz četrtega letnika, ki bodo naslednja dva tedna živela z nama.