ponedeljek, 14. oktober 2019

Nedelja (14.10.)

La historia es un grupo de mentiras sobre eventos que nunca sucedieron contados por personas que no estaban allí.

— George Santayana


V nedeljo smo se zaradi slabe logistike Eramsus agencije odpravili na ločene izlete. Ali je z dekleti obiskal Cuenco, jaz pa sem se odpravila le nekaj kilometrov dalje v mesti polni zgodb.

Naš vodič je bil sicer poln informacij, a na žalost zgolj v španščini. Vendar nam je to dalo dobro iztočnico, da smo si udeleženci izleta med seboj prevajali in tako navezali stike. 

Najprej smo obiskali čudovito mestece
Albarracín zgrajeno na gori ob vznožju katere teče reka. Velja za mrzlo mesto (čeprav je bilo za moj okus zgolj prijetno hladno v senci in že kar malo vroče na soncu).


Svoje ime je dobilo po bogati družini Razin, ki si je tam ustvarila kamnito palačo. Legenda pravi, da so mlado princeso starši obljubili premožnemu mladeniču, vendar se je princesa uprla. Zato so jo starši zaprli v andadorski stolp, kjer naj bi ostala zaprta vse dokler ne bi v poroko privolila. A princesa se ni vdala, ostala je zvesta svoji odločitvi ter vse do svoje smrti ostala zaprta v stolpu. Domačini pravijo da se od časa do časa njen duh spusti iz stolpa do reke kjer se okopa.

Preostale meščanske hiše so narejene iz blata in slame. Hiše so zgrajene rahlo v obliki črke V iz dveh razlogov: na ta način so na ulici pridobili več sence, hkrati pa je mesto zgrajeno v kamen, gradnja je zato zahtevna in izkoristiti je treba ves prostor, ki ga imajo.
 

Ulica nagibajočih se hiš
Vse stavbe so zaradi materiala torej rdeče barve. Vse razen ene. Ta je bila v lasti premožnega meščana, ki se je zaljubil v Andaluzijsko dekle, ki se je preselilo k njemu v Albarracín. A tu ni bila srečna, saj se ji je hudo tožilo po domu. Da se ne bi počutila tako osamljeno in tujo se je mladenič odločil, da ji del Andaluzije prinese v njegov rodni kraj. S tem razlogom je svojo hišo v celoti prebarval v modro. Nekateri trdijo, da tudi to ni bilo dovolj, da bi zadržalo njegovo ljubimko in se je na koncu vrnila domov. 


Pogled na rdeče mesto z robom modre stavbe. V ozadju cerkev narejena iz rimskega kamenja
Ogromen zid, ki obroblja mesto in je služil kot ograda živini
Zatem smo se odpravili v Toruel, ta naj bi bil ustanovljen, ko so se vsi modreci iz okrožja zbrali v iskanju nadnaravnih znamenj. Kot takega so prepoznali bika, ki je ravno takrat stal na griču, nad njim pa je svetila zvezda. Vrh griča je čez čas postal mestni trg Plaza del Torico, kraj pa so po biku (toro) in zvezdi (Acteul) poimenovali Toruel.
Tako je tudi bik postal eden izmed najbolj prepoznavnih simbolov mesta, na glavnem trgu se njegov kipec El Torico nahaja na vrhu vodnjaka, medtem ko iz 4 bikovih glav vse okoli teče voda.
Sicer pa je mesto najbolj prepoznavno po posebni vrsti arhitekture mudéjar. Ta je nastala v času ponovnega pokristjanjevanja Španije. Takratni muslimanski arhitekti so ostali zvesti svoji veri in načinu umetnosti, a so namesto mošej za kristjane začeli graditi cerkve. Na ta način se je razvila prav posebna arhitektura, ki jo lahko najdemo le v Španiji. Toruel je prežet s številnimi objekti zgrajenimi v tem stilu in zato del Unescove svetovne dediščine.
Seveda obstaja o tem tudi legenda. Dva fanta sta se zaljubila v isto dekle. Da bi določila kateri izmed njiju jo bo »osvojil« sta se odločila sezidati vsak svoj stolp. Tisti, ki bo hitreje zgradil lepši stolp se bo lahko poročil z dekletom. Oba sta se lotila dela. Eden izmed njiju je bil v hudi prednosti, a mu je tik preden bi stolp dokončal zdrsnilo, padel je in umrl. Tako se je drugemu fantu nasmehnila (kruta) sreča in uspelo se mu je poročiti z dekletom.
Stolp, ki ga fant ni uspel dokončati 

Katedrala z enim izmed 4 stolpov, ki se nahajajo po mestu
A bolj znana ljubezenska zgodba mesta je o Juanu Diegu, revnemu mladeniču in premožni Isabeli. Močno se zaljubita, a se zaradi razlike v premoženju ne smeta poročiti. Tako se Juan odpravi služiti v vojsko, da bi zaslužil dovolj denarja. Isabeli naroči naj ga počaka 5 let. Dekle čaka a ko se njen ljubimec ne vrne se poroči z drugim. Ravno na večer poroke pa se Juan vrne in svojo ljubezen prosi za poljub. Isabela ga zavrne, rekoč, da mora biti zvesta svojemu možu. Juan se takrat zgrudi pred njenimi nogami in umre zaradi zlomljenega srca. Isabela prestrašena zbudi svojega moža in mu obrazloži celotno zgodbo. Ta se boji, da bodo ljudje, ko najdejo mrtvega mladeniča na tleh njune spalnice mislili, da ga je ubil sam. Z Isabelo truplo odneseta ven. Na dan pogreba se dekle odpravi do pokojnika in mu podari poljub, ki mu ga je še živemu odrekla. Ob tem dejanju omahne in umre na njegovih prsih. Njen mož ganjen prebivalcem mesta pove zgodbo o zaljubljencih in ti se ju odločijo pokopati v skupni grob.


Leta 1555 so v Kapeli sv. Kozme in Damijana odkrili njuni mumificirani trupli. Ti sta danes shranjeni v muzeju v prečudovitih sarkofagih. Hladna spokojnost dveh ljubimcev, katerih roke so ravno izven dosega je danes simbol ljubezni tega mesta.




Tamkajšnji prebivalci zato trdijo, da je njihov kraj mesto ljubezni in ne Pariz. Izdelujejo celo posebno pecivo, ki se imenuje ljubimčeva sapa in smo ga sami iskali po vsem mestu, a ga žal nismo uspeli poskusiti. Tako smo mesto označili kot mesto tragičnih ljubezni.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

12. teden (25.11.−1.12.)

Lo mágico de casa es que se siente bien irse y se siente aún mejor volver  − Wendy Wunder Moj zadnji teden v laboratoriju je minil...