Petek, 15.11.

El viento es una suave brisa

-El me habló de ti

Las campanas estan tocando fuerte

-El canto vuela

− Freddie Mercury & Montserrat Caballé 

Pretekli teden sem preživela v pričakovanju izleta v Barcelono, kamor sva se s portugalsko kolegico Pilar odpravili konec tedna. Na račun prostega petkovega dneva, sem tako v laboratoriju ponovno preživela večje količine ur. V petek sva se s Pilar ob enih zjutraj vkrcali na avtobus, kjer sva preživeli naslednje mučne 4 ure in pol. V Barcelono sva neprespani prispeli že navsezgodaj in ker nisva želeli po temi tavati po mestu sva čakali še nadaljnje 3 ure, da sva se odpravili do hostla in tam odložili prtljago.


Na najino presenečenje sva na poti do tja naleteli na veliko znamenitosti, katerih ogled sva načrtovali tekom dneva: Arc de Triomf, Plaça de Catalunya, Casa Milá in las Ramblas.

Arc de Triomf

Casa Milá

Caso Batlló je zasnoval  Antoni Gaudí, in velja za eno njegovih največjih mojstrovin. Poznana je tudi pod neuradnim imenom Casa dels ossos (hiša kosti). Kot vsa Gaudíjeva dela, lahko Casa Batlló uvrstimo v katalonski modernizem ali art nouveau. Osrednji del fasade te hiše prikliče površino jezera z vodnimi lilijami, ki spominja na Monetove lokvanje, z rahlim učinkom valovanja in vodnega odseva, ki ga ustvarja stekleno-keramičen mozaik.



Obokani profil strehe spominja na hrbtenico zmaja, keramičnim ploščicam, ki jo prekrivajo, je bil dodan kovinski sijaj, da ustvarijo luskato podobo, majhno trikotno okno na desni, pa spominja na oko. Pravijo, da je bilo nekoč skozi to okno mogoče videti baziliko la Sagrada Familia, ki je bila grajena istočasno, danes pa pogled ovirajo novejše zgradbe.

Ena izmed teorij o zgradbi označuje stolp s križem na vrhu kot bodalo svetega Jurija, zavetnika Katalonije, ki je bilo zapičeno v zmajev hrbet.


Hišo je leta 1900 kupil Josep Batlló. Zasnova hiše je bila  pri kupcih nezaželena, a se je družina Batlló odločila za nakup, zaradi njen centralizirane lokacije. Nahaja se namreč sredi avenije Passeig de Gracia, ki je bila v začetku 20. stoletja znana kot zelo prestižno in modno območje. To je bilo področje, kjer je družina lahko pritegnila pozornost nase. 


Leta 1904 je bila družina že zelo dobro znana v Barceloni zaradi svojega prispevka k tekstilni industriji. Odločili so se najeti arhitekta, da bi hišo oblikoval na edinstven način in bi izstopala zaradi svoje drznosti in ustvarjalnosti. Bili so odprti za vse in se odločili, da Gaudíja ne bodo omejevali.

Stavba je bila končana in prenovljena leta 1906. Mestni svet v Barceloni je hišo izbral za kandidatko za nagrado najboljše stavbe tistega leta, a je bila nagrada podeljena drugemu arhitektu. 

V naravi ni ravnih linij ali ostrih robov. Zatorej stavbe ne smejo imeti ravnih linij ali ostrih robov

− Antoni Gaudí

Zatem sva se sprehodili do naslednjega, še bolj znanega Gaudíjevega dela: bazilike svete Družine, bolje poznano pod imenom la Sagrada Familia. Graditi so jo začeli leta 1882, končana pa naj bi bila šele leta 2026 (144 let), kar pomeni, da jo bodo gradili 3x dlje kot egipčanske piramide in Taj Mahal skupaj. Danes ima 8 stebrov, dokončano naj bi jih krasilo 18: najvišji posvečen Jezusu Kristusu, eden za devico Marijo, 4 za evangeliste ter 12 za apostole. Končana bo štela za najvišjo religiozno stavbo v Evropi, a ker je Gaudí verjel, da ne sme človek ustvariti nič višjega kot je delo Boga, bo s svojimi 172m vseeno en meter nižja od najvišje točke v Barceloni (gora Montjuïc). 

Ker so bile karte za vstop v baziliko 25€, toliko pa nisva želeli plačati, sva se za začetek odločili, da si jo ogledava le od zunaj ter se kasneje, ko vidiva koliko denarja nama bo ostalo in če se nama bo zdelo vredno, vrneva ter si jo ogledava tudi od znotraj.

Pri gradnji skulptur portala milosti (na zgornji fotografiji) je Gaudí uporabil smrtne maske prebivalcev Barcelone ter modele obrazov takratnih delavcev, ki so gradili to veličastno stavbo. Za njihove otroke pa je v bližini zgradil šolo, kjer so se učili, medtem ko so njihovi očetje delali.



Do poldneva sva videli že vse na seznamu ogledov za tisti dan, zato sva se odločili še malo sprehoditi po mestu. Naleteli sva na ogromen bolšji sejem, se sprehodili do morja ter se ustavili v mestnem parku, kjer sva občudovali čudovito ogromno fontano. Cascada Monumental (Veliki slap) je bil otvorjen v letu 1881, oblikoval ga je Josep Fontsére, v manjšem obsegu tudi Antoni Gaudí, ki je bil takrat še neznan študent arhitekture. Fontsére je pri gradnji želel doseči ohlapno podobnost z vodnjakom Trevi v Rimu.

Ker sva zelo hitro videli vse in še več, kot sva načrtovali za ta dan sva se odločili zgodaj zaključiti z dnevom ter se zato izmučeni vrnili v hostel, kjer sva kmalu zaspali.