Sobota, 16.11.

Seamos realistas y hagamos lo imposible.

−Ernesto “Che” Guevara

Zjutraj sva se odpravili na free walking tour of Barcelona (na takem ogledu ti mesto predstavi nekdo, ki že več let živi v mestu in ga dobro pozna, na koncu pa se sam odločiš kolikšen bo tvoj denarni prispevek vodiču) 

Tako sva se odpravili na dve in pol urni ogled gotske soseske. Ta se je začela na Plaça de Catalunya, ki ločuje stari del mest od novejšega (grajenega šele v 19.stoletju). Tu se začne Las Ramblas: avenija sestavljena iz šestih ulic (vse se imenujejo la Rambla−v množini las Ramblas), razteza se 1,2km od centra mesta vse do morja. Deluje kot meja med četrtjo el Raval na zahodu in Barri Gótic na vzhodu, kamor smo se namenili tudi mi.

"La Rambla je edina ulica na svetu, za katero si želim, da se nikoli ne bi končala."

−Federico García Lorca

Gotska četrt je središče starega mestnega jedra Barcelone. Zajema najstarejše dele mesta in vključuje celo ostanke mestne rimske stene in več pomembnih srednjeveških znamenitosti. 

Najbolj opazna stavba četrti pa je Katedrala Svetega križa in Svete Evlalije Barcelonske, poznana tudi kot Barcelonska katedrala. Zgrajena v 13. in 14. stoletju v gotskem stilu se je prebivalcem Barcelone v 19. stoletju, ko so svoje mesto prvič uradno predstavljali svetu, zdela pusta. Tako so se odločili in ji zgradili novo prednjo fasado, ki je vidna s trga, medtem ko so preostal del nje pustili enak kot je bil.

Katedrala je posvečena svetnici Evlaliji Barcelonski, mladi devici, ki je utrpela mučeništva v rimskih časih. Zgodba pravi, da je bila izpostavljena gola na mestnem trgu, a je sredi pomladi čudežno zapadel sneg in jo zakril. Razjarjeni Rimljani so jo zaprli v sod v katerega so bili zabodeni noži, katerega so nato zakotalili po ulici navzdol. Njeno truplo hranijo v grobnici katedrale. 

Nova fasada katedrale

Po turi sva se odločili za kosilo na glavni tržnici Barcelone: Mercat de la Boqueria

Od tu sva se z metrojem odpravili na drugi konec mesta do hriba Carmel, kjer se nahaja park Güell. Eusebi Güell je zasnovanje parka dodelil (komu drugemu kot) Antoniju Gaudíju, takrat že priznanemu arhitektu in obrazu Katalonskega modernizma.

Park je bil grajen med leti 1900 in 1914, a je bil uradno odprt kot javni park šele 1926. Leta 1984 pa ga je UNESCO razglasil za svetovno dediščino pod "dela Antonija Gaudíja ".

Pri zasnovanju parka Güell se je Gaudí res izkazal v vsej svoji genialnosti in uresničil veliko svojih inovativnih strukturnih rešitev, ki so kasneje postale simbol njegovega sloga in dosegle vrhunec pri baziliki Sagrada Familia. 

Eusebi Güell si je današnji park pravzaprav prvotno zamislil kot majhno stanovanjsko naselje, po zgledu  angleškega gibanja Garden city-na to nakazuje tudi izvirno angleško ime »park« (ne katalonsko »parc« ali špansko »parque«). Namen je bil izkoristiti svež zrak (daleč stran od smrdečih tovarn) in lep razgled na mesto. Na poševnem bregu naj bi zgradili domove visoke kvalitete opremljenih z največjimi tehnološkimi novostmi za maksimalno ugodje, dodatno privlačnost pa bi dosegli s pretkanim umetniškim dotikom. Prodali naj bi jih „nadpovprečnim“ ljudem z nekoliko večjimi miselnimi težnjami in prizadevanji, a je ta načrt na žalost propadel.
Park pa je pred tem že vseboval hišo Larrard, za katero ni bilo povpraševanja in na koncu jo je na Güellovo pobudo kupil Gaudí in tam živel vse do dvoje smrti, danes pa je spremenjena v muzej. 

Pogled na Gudíjevo hišo z razgledom na mesto v ozadju

Pokrajina Muntanye Pelado (gole gore), kjer naj bi bil park grajen pa je bila pusta. Zemlja je bila posušena in neplodna in zdelo se je, da je takšno pomanjkanje vode popolnoma neprimerno za posaditev vsakršnega rastlinja, ki ga naj bi uspevalo v parku. Vendar je Gaudí, prišel na genialno idejo. Strmo gričevnato pobočje je izkoristil za oblikovanje vijugastega zidu, ki je pripomogel k zadrževanju vode v parku. 

Zid pa je seveda hkrati oblikoval v dolgo vijugasto klop v obliki morske kače. V tej fazi je Gaudí posvetil ogromno pozornosti organski metodi gradnje. Pri oblikovanju klopi se je zelo potrudil, da je njene oblike kar se le da prilagodil fiziologiji človeškega telesa do te mere, da naj bi celo posedel golega človeka v še vedno upogljiv mavec in njegov odtis uporabil za izgradnjo klopi. Odpadne, zavržene delce, okrušnine in drobce za okrasitev je pridobil v dobrih keramičnih delavnicah in jih v obliki mozaikov pritisnil v še moker omet.  Pri tem  mu je pomagal specialist na tem področju Josep Maria Jujol. Nekateri kritiki trdijo, da je bila klop okrašena od desne proti levi, saj je v tej smeri mogoče opazovati naraščanje ročnih spretnosti in domišljije delavcev. 

Tako zid, kot celoten park sta zgrajena po principu sinteze lepega in praktičnega in zato park Güell kaže na Gaudíjev dvojni talent morda bolje, kot katera koli druga stvaritev. 

A ker je bil velik del plačljivega parka v renovaciji, nama pa se je mudilo naprej, sva se sprehodili zgolj čez preostalo območje in odhiteli do Museu Nacional d'Art de Catalunya, saj sva ga želeli ujeti vsaj 2 uri pred zaprtjem. Že stavba sama je vredna ogleda, saj zavzema kar 50 000 km2, pred njo pa stoji slavna magična fontana Montjuïc. Obsega 2650 litrov vode, najvišji curek pa sega tudi do 51m. Prva ''predstava'' škropljenja se je odvila 19. maja 1929, leta 1980 pa so tem šovom dodali tudi zvočno ozadje. Ti zdaj vključujejo filmsko, klasično in moderno glasbo, kot so glasba iz  filma Boter, Gospodarja prstanov, raznih pop pesmi; največji hit pa je seveda pesem Barcelona v izvedbi Freddieja in Monserrat (https://www.youtube.com/watch?v=h8ECiUu9xCs).

National Palau (zgradba, v kateri se danes nahaja muzej) je bila zgrajena med letoma 1926 in 1929, saj so želeli, da postane glavna stavba mednarodne razstave istega leta. V njej se je na koncu res odvila razstava španske umetnosti pod imenom El Arte en España. Več kot 5.000 del iz celotne Španije je bilo poslano na kraj, ki je do danes postal eden največjih španskih muzejev; vključuje zbirke romanske, gotske, renesančne, baročne ter sodobne umetnosti.

Stavbo krasi kupola, nastanek katere je navdihnila kupola vatikanske bazilike sv. Petra

Opozorilo: Fotografiranje sredi ceste ni priporočljivo početje

Kljub temu, da nama je časa prehitro zmanjkalo, naju to ni potrlo, saj sva se strinjali da tako ali tako ne bi imeli več energije za nadaljnje oglede.