12. teden (25.11.−1.12.)

Lo mágico de casa es que se siente bien irse y se siente aún mejor volver 

−Wendy Wunder

Moj zadnji teden v laboratoriju je minil precej mirno, a pod vedno prisotnim zavedanjem, da je na žalost zadnji. Ob vsaki stvari, ki sem jo počela je bilo od nekod slišati komentar ''Veš, da to počneš zadnjič? ☹'' Ko je končno zares napočil tudi petek, sem se na delo odpravila že zgodaj in tam ostala kar se je dolgo dalo, a na neki točki se je bilo treba pričeti poslavljati. Tako sem se odpravila na mini pohod skozi celoten inštitut pozdravit vse ljudi, s katerimi sem v preteklih treh mesecih spletla vez. Na koncu sta me Lidia in Guliherme pospremila vse do vhoda ustanove. Slovo pa ni bilo preveč boleče, saj smo še isti večer imeli v planu večerjo z večino ljudi iz inštituta. A tudi te je bilo konec in končno slovo je bilo polno objemov, zahval, lepih želj za prihodnost ter zagotovil, da me bodo podpirali ne glede na to za katero karierno pot se bom odločila na koncu. Solze je bilo težko zadrževati in ni nam vedno uspelo, vendar smo si bolečino lajšali z obljubami, da se bomo med sabo še obiskali. In zase sem prepričana, da se bom tako v Španijo kot v Valencio zagotovo še vrnila.

Naša čudovita ekipa

V soboto dopoldne sem se odločila dokončno vdihniti mesto in se še zadnjič sprehoditi po centru mesta. Pot sem po parku reke Turie nato nadaljevala do Mesta umestnosti in znanosti. Čudovit kompleks moderne arhitekture, ki vsebuje L'Hemisfèric (kino, planetarij), L'Umbracle (''rastlinjak'' tipičnih valencijskih rastlin) L'Oceanogràfic (največji akvarij v Evropi), El Palau de les Arts Reina Sofia (operna hiša), El Pont de l'Assut de l'Or (bel most), L'Àgora (pokrit trg, ki gosti koncerte in športne dogodke) in končno El Museu de les Ciències Príncipe Felipe (interaktivni muzej znanosti), v katerega sem se namenila. 

Od leve proti desni: L'Hemisfèric, El Museu de les Ciències Príncipe Felipe, L'Àgora

Arhitektura zgradbe je znana po svoji geometriji, strukturi, uporabi materialov in zasnovi okoli narave: zgrajena je tako da spominja na okostje kita. Ima tri nadstropja, od tega se 26.000 kvadratnih metrov namenjenih razstavam. Velik del pritličja zavzema košarkarsko igrišče. V drugem nadstropju najdemo Zapuščino znanosti: razstava raziskovalcev Santiaga Ramóna, Severa Ochoe in Jeana Dausseta. Tretje nadstropje je znano kot "kromosomski gozd" in se fokusira na človeško DNK, tu se izvajajo tudi razstave na temo vesolja. Za časa mojega obiska sem si lahko ogledala razstavo Misija na Mars. Muzej se je izkazal za veliko hišo eksperimentov in v treh urah si ga nisem uspela ogledati do konca, vendar sem v njem nadvse uživala. 

Ko sva se naslednji dan že ob štirih zjutraj še zadnjič peljala čez mesto me presenetljivo ni prevzel občutek žalosti ob odhodu, temveč sem v sebi začutila nekakšno varnost in pomirjenost, ki jo čutiš, ko se od doma odpravljaš na pot: veš, da te bo mesto čakalo in pozdravilo z odprtimi rokami, ko se vrneš.

11. teden (18.11.−24.11.)

Preferiría ser extranjero en España que en la mayoría de los países. ¡Qué fácil es hacer amigos en España! 

−George Orwell

Eden izmed postopkov, ki ga v našem laboratoriju veliko izvajamo je beljakovinska kristalizacija (proces tvorbe beljakovinskega kristala). Beljakovinske kristale se uporablja v študiji beljakovinskih struktur za uporabo v medicini in drugih podobnih vedah. V procesu kristalizacije beljakovin se beljakovine raztopi v vodnem okolju in vzorčni raztopini, dokler ne dosežejo prenasičenosti. To stanje omogoča raziskovalcem, da z uporabo X-ray diffraction (XRD) preučijo notranjo strukturo beljakovin. Razvoj beljakovinskih kristalov je zahteven proces, saj nanj vpliva veliko dejavnikov, vključno s pHjem, temperaturo, ionsko močjo v kristalizacijski raztopin in celo gravitacija.
Ko so proteini kristalizirani se lahko uporabljajo v strukturni biologiji za preučevanje molekularne strukture beljakovin, zlasti za različne industrijske ali biotehnološke namene, kot je razvoj metod za zdravljenje raka. 

Ko je postopek v celoti končan, si lahko proteine v 3D obliki ogledujemo na računalniku

V nedeljo sem se odločila izkoristiti zastonj vstop v Museo Fallero, ki je posvečen valencijskemu prazniku las Fallas. Tega tu praznujejo že od sredine 18. stoletja. Zahvaljujoč prebivalcem in las Fallas umetnikom se ulice marca napolnijo z ninot skulpturami, katere se nato 19. marca požge v pozdrav pomladi. Leta 1934 je umetnik Regino Mas predlagal, da se vsako leto ''reši'' ninota pred ognjem, kot uradno zahvalo izboljšavi umetnostne kvalitete Fallas skulptur, kar je hkrati povečalo pomen Fallas umetnikov. Vsako leto comissió fallera (odbor meščanov vpletenih v praznovanje) pred obiskovalce pripelje najboljše ninote, da se občinstvo nato odloči, kateri bo oproščen požiga.
V muzeju najdemo zbirke le teh, nekaj najboljših plakatov, ki so skozi leta oglaševali dogodek, portrete vseh fallera major (dekle izbrano vsako leto, ki deluje kot predsednica comissió fallera) od leta 1995 naprej ter značke teh odborov.  

Miguel de Cervantes Saavedra

Eden iz posebne zbirke otroških ninotov

Postopni koraki izdelave nintov

Fallera major v tradicionalni valencijski opravi

Leta 2016 se je praznik uvrstil na UNESCOV seznam nesnovne kulturne dediščine.

Alijeva potepanja

Dragi oboževalci/oboževalke bloga

Danes s Timejo zaključujeva najino Erasmus pro izmenjavo in bova v manj kot 24ih urah pred našim domom...Cesta v Mestni log 47. 

Za konec sem vam pripravil posnetek, ki je še slabši od prejšnjega😜 Vsebina posnetka so slike iz krajših potovanj, na katera sem se odpravil tekom najine mobilnosti. Če se da, poizkusite uživati.

Posnetek najdete tukaj:  https://youtu.be/E9B1p-qlArg 

Nedelja, 17.11.

Mi misión en la vida no es sólo sobrevivir sino prosperar; hacerlo con cierta pasión, cierta compasión, algo de humor y un poco de estilo. 

−Maya Angelou

V soboto zvečer sem na spletu po naključju odkrila, da imajo v la Sagrada Familii mednarodne maše z prostim vstopom. Tako sva se v nedeljo zjutraj odpravili preverit, ali to drži. 

Izkazalo se je za prav posebno izkušnjo že takoj na začetku, ko sva za vstop v cerkev kar nekaj časa čakali v vrsti ter nato morali čez varnostni pregled. Ko sva končno vstopili naju je notranjost prevzela in sklenili sva, da je bila zares vredna ogleda. Sama sem bila še posebej zadovoljna, da vsa to izvedli na tak način, saj sva na tako doživeli cerkev v vlogi za katero je bila namenjena.
Popolnoma sem bila očarana, ko smo zaslišali prve tone odličnega pevskega zbora. Duhovnik nas je najprej pozdravil v 6 jezikih (katalonščini, španščini, francoščini, italijanščini, angleščini ter nemščini), nato pa se je maša nadaljevala v mešanici teh jezikov, kar je pomenilo, da so bila branja, pesmi in molitve vsakič v enem izmed teh jezikov, na stolu pa so nas že pred začetkom čakale knjižice (v vseh 6 jezikih) s katerimi smo lahko maši lažje sledili. Edini del, ki ga je duhovnik ponovno povedal v vseh jezikih je bila seveda pridiga. Najbolj mi je bilo všeč, kako zelo so bili romanski jeziki v odmevajoči cerkvi podobni latinščini (nekateri deli maše so celo zares potekali v latinščini), kar je name delovalo kot časovni stroj v čas pred Martinom Luthrom in Primožem Trubarjem.

Skoraj bizarno pa je bilo na koncu opazovati kako so ljudje hitro iz žepov potegnili telefone in fotoaparate ter manično začeli fotografirati kolikor so v kratkem času uspeli, preden smo morali baziliko zapustiti.

Najina še zmeraj krščansko obarvana pot naju je pripeljala nazaj v Montjuïc. Tu sva si ogledali največje pokopališče, kar ga je katerakoli izmed naju kdaj videla (tu je pokopanih več kot milijon ljudi). Razprostiralo se je čez celoten hrib in medtem ko sva se midve počasi med občudovanjem vseh grobnic povzpenjali proti vrhu, so mimo naju vozili ljudje v avtomobilih, ki se do svoji pokojnih pač niso mogli odpraviti peš, saj bi jim to vzelo kar nekaj časa. Pokopališče je tako veliko, grobnice pa tako edinstvene, da sva celo našli označene poti skozenj (umetniška, zgodovinska ter kombinirana); dvakrat na teden pa imajo vodene oglede. Pred nekaterimi grobnicami so stali celo znaki na katerih je pisalo kdo je arhitekt grobnice, kdaj in v katerem stilu je bila ustvarjena. Na koncu nama je bilo žal, da nisva imeli več časa za ogled, sama pa sem zaključila, da me je ta del Barcelone najbolj navdušil.

Praktično tik pred zaprtjem sva uspeli ujeti izredno zanimiv muzej mrliških vozov. Ta prikazuje razvoj le teh vse od leta 1819, ko so se prvič pojavili v Barceloni, mene pa je presenetilo to, da je to edini muzej, ki je imel celotno razstavo prevedeno v angleščino.

Poleg zgodovinskega obdobja je za izgled vozov (in kasneje avtomobilov) zaslužen tudi položaj umrlega. Name so največji vtis naredili beli vozovi, ki so jih uporabljali za otroke in mlada dekleta. 

Na forografiji:

Spredaj: Beli pajek je bil zaradi svoje lahke teže in preprostosti veliko rabljen s strani vseh družbenih slojev vse od sredine 19. stoletja do 1950ih. Tu je na status pokojnega nakazovalo blago zaves in število konjev, ki je vleklo kočijo.

Zadaj: ustvarjena v Barceloni leta 1935 v stilu modelov 19. stoletja, se je ta baročna kočija uporabljala  pri pogrebih otrok, na kar nakazuje bogato okrasje, ki je črpano iz fantazijskih podob.

Zanimivost: na koncu otroških pogrebov so vsi otroci, ki so prisostvovali pogrebu prejeli sladkarije.

Ko sva se vrnili v center mesta, se nama je čas že hitro iztekal. Tako sva si na hitro ogledali še kip Krištofa Kolumba v pristanišču ter se vrnili  do gotske četrti, kjer se nahaja Museu d'Història de Barcelona. Tam sva se z dvigalom ''spustili'' 2000 let v zgodovino in se znašli na ruševinah rimskega mesta. Tako velike površine tako dobro ohranjenega rimskega najdišča še nisem videla (celo v Rimu ne). Zadržali sva se kolikor dolgo sva se lahko, ko pa res nisva mogli več zavlačevati z najinim odhodom in se napotili ven, sva ugotovili, da se nisva sprehodili niti čez tretjino. Rimski Barceloni resnično ni bilo videti konca, kar me je tako frustriralo, da sem se pošalila, da se vrnem v Barcelono, samo zato, da si do konca ogledam ta muzej. 

A žal sva bili prekmalu že na poti do hostla od tam pa natovorjeni s prtljago hiteli do postaje. Ko sva v miru sedeli na avtobusu sva se strinjali, da sva, čeprav sva od tretjega najbolj obiskanega mesta na svetu pričakovali več, skupaj preživeli čudovit konec tedna.

Sobota, 16.11.

Seamos realistas y hagamos lo imposible.

−Ernesto “Che” Guevara

Zjutraj sva se odpravili na free walking tour of Barcelona (na takem ogledu ti mesto predstavi nekdo, ki že več let živi v mestu in ga dobro pozna, na koncu pa se sam odločiš kolikšen bo tvoj denarni prispevek vodiču) 

Tako sva se odpravili na dve in pol urni ogled gotske soseske. Ta se je začela na Plaça de Catalunya, ki ločuje stari del mest od novejšega (grajenega šele v 19.stoletju). Tu se začne Las Ramblas: avenija sestavljena iz šestih ulic (vse se imenujejo la Rambla−v množini las Ramblas), razteza se 1,2km od centra mesta vse do morja. Deluje kot meja med četrtjo el Raval na zahodu in Barri Gótic na vzhodu, kamor smo se namenili tudi mi.

"La Rambla je edina ulica na svetu, za katero si želim, da se nikoli ne bi končala."

−Federico García Lorca

Gotska četrt je središče starega mestnega jedra Barcelone. Zajema najstarejše dele mesta in vključuje celo ostanke mestne rimske stene in več pomembnih srednjeveških znamenitosti. 

Najbolj opazna stavba četrti pa je Katedrala Svetega križa in Svete Evlalije Barcelonske, poznana tudi kot Barcelonska katedrala. Zgrajena v 13. in 14. stoletju v gotskem stilu se je prebivalcem Barcelone v 19. stoletju, ko so svoje mesto prvič uradno predstavljali svetu, zdela pusta. Tako so se odločili in ji zgradili novo prednjo fasado, ki je vidna s trga, medtem ko so preostal del nje pustili enak kot je bil.

Katedrala je posvečena svetnici Evlaliji Barcelonski, mladi devici, ki je utrpela mučeništva v rimskih časih. Zgodba pravi, da je bila izpostavljena gola na mestnem trgu, a je sredi pomladi čudežno zapadel sneg in jo zakril. Razjarjeni Rimljani so jo zaprli v sod v katerega so bili zabodeni noži, katerega so nato zakotalili po ulici navzdol. Njeno truplo hranijo v grobnici katedrale. 

Nova fasada katedrale

Po turi sva se odločili za kosilo na glavni tržnici Barcelone: Mercat de la Boqueria

Od tu sva se z metrojem odpravili na drugi konec mesta do hriba Carmel, kjer se nahaja park Güell. Eusebi Güell je zasnovanje parka dodelil (komu drugemu kot) Antoniju Gaudíju, takrat že priznanemu arhitektu in obrazu Katalonskega modernizma.

Park je bil grajen med leti 1900 in 1914, a je bil uradno odprt kot javni park šele 1926. Leta 1984 pa ga je UNESCO razglasil za svetovno dediščino pod "dela Antonija Gaudíja ".

Pri zasnovanju parka Güell se je Gaudí res izkazal v vsej svoji genialnosti in uresničil veliko svojih inovativnih strukturnih rešitev, ki so kasneje postale simbol njegovega sloga in dosegle vrhunec pri baziliki Sagrada Familia. 

Eusebi Güell si je današnji park pravzaprav prvotno zamislil kot majhno stanovanjsko naselje, po zgledu  angleškega gibanja Garden city-na to nakazuje tudi izvirno angleško ime »park« (ne katalonsko »parc« ali špansko »parque«). Namen je bil izkoristiti svež zrak (daleč stran od smrdečih tovarn) in lep razgled na mesto. Na poševnem bregu naj bi zgradili domove visoke kvalitete opremljenih z največjimi tehnološkimi novostmi za maksimalno ugodje, dodatno privlačnost pa bi dosegli s pretkanim umetniškim dotikom. Prodali naj bi jih „nadpovprečnim“ ljudem z nekoliko večjimi miselnimi težnjami in prizadevanji, a je ta načrt na žalost propadel.
Park pa je pred tem že vseboval hišo Larrard, za katero ni bilo povpraševanja in na koncu jo je na Güellovo pobudo kupil Gaudí in tam živel vse do dvoje smrti, danes pa je spremenjena v muzej. 

Pogled na Gudíjevo hišo z razgledom na mesto v ozadju

Pokrajina Muntanye Pelado (gole gore), kjer naj bi bil park grajen pa je bila pusta. Zemlja je bila posušena in neplodna in zdelo se je, da je takšno pomanjkanje vode popolnoma neprimerno za posaditev vsakršnega rastlinja, ki ga naj bi uspevalo v parku. Vendar je Gaudí, prišel na genialno idejo. Strmo gričevnato pobočje je izkoristil za oblikovanje vijugastega zidu, ki je pripomogel k zadrževanju vode v parku. 

Zid pa je seveda hkrati oblikoval v dolgo vijugasto klop v obliki morske kače. V tej fazi je Gaudí posvetil ogromno pozornosti organski metodi gradnje. Pri oblikovanju klopi se je zelo potrudil, da je njene oblike kar se le da prilagodil fiziologiji človeškega telesa do te mere, da naj bi celo posedel golega človeka v še vedno upogljiv mavec in njegov odtis uporabil za izgradnjo klopi. Odpadne, zavržene delce, okrušnine in drobce za okrasitev je pridobil v dobrih keramičnih delavnicah in jih v obliki mozaikov pritisnil v še moker omet.  Pri tem  mu je pomagal specialist na tem področju Josep Maria Jujol. Nekateri kritiki trdijo, da je bila klop okrašena od desne proti levi, saj je v tej smeri mogoče opazovati naraščanje ročnih spretnosti in domišljije delavcev. 

Tako zid, kot celoten park sta zgrajena po principu sinteze lepega in praktičnega in zato park Güell kaže na Gaudíjev dvojni talent morda bolje, kot katera koli druga stvaritev. 

A ker je bil velik del plačljivega parka v renovaciji, nama pa se je mudilo naprej, sva se sprehodili zgolj čez preostalo območje in odhiteli do Museu Nacional d'Art de Catalunya, saj sva ga želeli ujeti vsaj 2 uri pred zaprtjem. Že stavba sama je vredna ogleda, saj zavzema kar 50 000 km2, pred njo pa stoji slavna magična fontana Montjuïc. Obsega 2650 litrov vode, najvišji curek pa sega tudi do 51m. Prva ''predstava'' škropljenja se je odvila 19. maja 1929, leta 1980 pa so tem šovom dodali tudi zvočno ozadje. Ti zdaj vključujejo filmsko, klasično in moderno glasbo, kot so glasba iz  filma Boter, Gospodarja prstanov, raznih pop pesmi; največji hit pa je seveda pesem Barcelona v izvedbi Freddieja in Monserrat (https://www.youtube.com/watch?v=h8ECiUu9xCs).

National Palau (zgradba, v kateri se danes nahaja muzej) je bila zgrajena med letoma 1926 in 1929, saj so želeli, da postane glavna stavba mednarodne razstave istega leta. V njej se je na koncu res odvila razstava španske umetnosti pod imenom El Arte en España. Več kot 5.000 del iz celotne Španije je bilo poslano na kraj, ki je do danes postal eden največjih španskih muzejev; vključuje zbirke romanske, gotske, renesančne, baročne ter sodobne umetnosti.

Stavbo krasi kupola, nastanek katere je navdihnila kupola vatikanske bazilike sv. Petra

Opozorilo: Fotografiranje sredi ceste ni priporočljivo početje

Kljub temu, da nama je časa prehitro zmanjkalo, naju to ni potrlo, saj sva se strinjali da tako ali tako ne bi imeli več energije za nadaljnje oglede.

Petek, 15.11.

El viento es una suave brisa

-El me habló de ti

Las campanas estan tocando fuerte

-El canto vuela

− Freddie Mercury & Montserrat Caballé 

Pretekli teden sem preživela v pričakovanju izleta v Barcelono, kamor sva se s portugalsko kolegico Pilar odpravili konec tedna. Na račun prostega petkovega dneva, sem tako v laboratoriju ponovno preživela večje količine ur. V petek sva se s Pilar ob enih zjutraj vkrcali na avtobus, kjer sva preživeli naslednje mučne 4 ure in pol. V Barcelono sva neprespani prispeli že navsezgodaj in ker nisva želeli po temi tavati po mestu sva čakali še nadaljnje 3 ure, da sva se odpravili do hostla in tam odložili prtljago.


Na najino presenečenje sva na poti do tja naleteli na veliko znamenitosti, katerih ogled sva načrtovali tekom dneva: Arc de Triomf, Plaça de Catalunya, Casa Milá in las Ramblas.

Arc de Triomf

Casa Milá

Caso Batlló je zasnoval  Antoni Gaudí, in velja za eno njegovih največjih mojstrovin. Poznana je tudi pod neuradnim imenom Casa dels ossos (hiša kosti). Kot vsa Gaudíjeva dela, lahko Casa Batlló uvrstimo v katalonski modernizem ali art nouveau. Osrednji del fasade te hiše prikliče površino jezera z vodnimi lilijami, ki spominja na Monetove lokvanje, z rahlim učinkom valovanja in vodnega odseva, ki ga ustvarja stekleno-keramičen mozaik.



Obokani profil strehe spominja na hrbtenico zmaja, keramičnim ploščicam, ki jo prekrivajo, je bil dodan kovinski sijaj, da ustvarijo luskato podobo, majhno trikotno okno na desni, pa spominja na oko. Pravijo, da je bilo nekoč skozi to okno mogoče videti baziliko la Sagrada Familia, ki je bila grajena istočasno, danes pa pogled ovirajo novejše zgradbe.

Ena izmed teorij o zgradbi označuje stolp s križem na vrhu kot bodalo svetega Jurija, zavetnika Katalonije, ki je bilo zapičeno v zmajev hrbet.


Hišo je leta 1900 kupil Josep Batlló. Zasnova hiše je bila  pri kupcih nezaželena, a se je družina Batlló odločila za nakup, zaradi njen centralizirane lokacije. Nahaja se namreč sredi avenije Passeig de Gracia, ki je bila v začetku 20. stoletja znana kot zelo prestižno in modno območje. To je bilo področje, kjer je družina lahko pritegnila pozornost nase. 


Leta 1904 je bila družina že zelo dobro znana v Barceloni zaradi svojega prispevka k tekstilni industriji. Odločili so se najeti arhitekta, da bi hišo oblikoval na edinstven način in bi izstopala zaradi svoje drznosti in ustvarjalnosti. Bili so odprti za vse in se odločili, da Gaudíja ne bodo omejevali.

Stavba je bila končana in prenovljena leta 1906. Mestni svet v Barceloni je hišo izbral za kandidatko za nagrado najboljše stavbe tistega leta, a je bila nagrada podeljena drugemu arhitektu. 

V naravi ni ravnih linij ali ostrih robov. Zatorej stavbe ne smejo imeti ravnih linij ali ostrih robov

− Antoni Gaudí

Zatem sva se sprehodili do naslednjega, še bolj znanega Gaudíjevega dela: bazilike svete Družine, bolje poznano pod imenom la Sagrada Familia. Graditi so jo začeli leta 1882, končana pa naj bi bila šele leta 2026 (144 let), kar pomeni, da jo bodo gradili 3x dlje kot egipčanske piramide in Taj Mahal skupaj. Danes ima 8 stebrov, dokončano naj bi jih krasilo 18: najvišji posvečen Jezusu Kristusu, eden za devico Marijo, 4 za evangeliste ter 12 za apostole. Končana bo štela za najvišjo religiozno stavbo v Evropi, a ker je Gaudí verjel, da ne sme človek ustvariti nič višjega kot je delo Boga, bo s svojimi 172m vseeno en meter nižja od najvišje točke v Barceloni (gora Montjuïc). 

Ker so bile karte za vstop v baziliko 25€, toliko pa nisva želeli plačati, sva se za začetek odločili, da si jo ogledava le od zunaj ter se kasneje, ko vidiva koliko denarja nama bo ostalo in če se nama bo zdelo vredno, vrneva ter si jo ogledava tudi od znotraj.

Pri gradnji skulptur portala milosti (na zgornji fotografiji) je Gaudí uporabil smrtne maske prebivalcev Barcelone ter modele obrazov takratnih delavcev, ki so gradili to veličastno stavbo. Za njihove otroke pa je v bližini zgradil šolo, kjer so se učili, medtem ko so njihovi očetje delali.



Do poldneva sva videli že vse na seznamu ogledov za tisti dan, zato sva se odločili še malo sprehoditi po mestu. Naleteli sva na ogromen bolšji sejem, se sprehodili do morja ter se ustavili v mestnem parku, kjer sva občudovali čudovito ogromno fontano. Cascada Monumental (Veliki slap) je bil otvorjen v letu 1881, oblikoval ga je Josep Fontsére, v manjšem obsegu tudi Antoni Gaudí, ki je bil takrat še neznan študent arhitekture. Fontsére je pri gradnji želel doseči ohlapno podobnost z vodnjakom Trevi v Rimu.

Ker sva zelo hitro videli vse in še več, kot sva načrtovali za ta dan sva se odločili zgodaj zaključiti z dnevom ter se zato izmučeni vrnili v hostel, kjer sva kmalu zaspali.

Alijevo delo v laboratoriju

Pozdravljeni dragi oboževalci

Slišal sem, da vas zeloo zanima kako poteka moj vsakdanj oziroma moje delo, zato sem vam pripravil ta poceni posnetek. Za posnetek sem se odločil, ker v pisanju ne blestim tako dobro kot Timeja in bi s tem spustil nivo tega bloga na precej nižjo raven od te, na katero ga je spravila ona...in ker v pisanju ne vidim toliko zabave kot v izdelovanju posnetka😜 

Posnetek dobite tukaj:  https://youtu.be/LygqR0hWJg8